Morda pa ne potrebuje oken in vrat, temveč obstaja le pot, pot ki pelje navzgor. Potem, ko se odlepi od tal vsa trda od nesnage časa, je dež tisti, ki z vsako kapljico vode odnese delček zgodbe v času. Zemlja je tista, ki bo predelala nesnago v rodovitno zemljo. Veter bo osušil in odpihnil še zadnje energijske zapise, ki se še vedno oklepajo žrtve, ki se je odločila, da se bo spremenila v moč. Sonce je tisto ki jo bo ogrelo tako, kot greje in sveti za vsakogar izmed nas enako, ne sodi, ne zbira, le mi smo tisti, ki izberemo. Izbrati Sonce, da ogreje očiščeno cunjo je korak za korakom pot, ki pelje navzgor. Morda pa ni le še za v smeti… In če premore le malce umetniške žilice, jo lahko obogatena z novimi krpicami, ki bodo sijale v novi preobleki in jo naredile edinstveno in unikatno. Vsak šiv predstavlja svoj spekter modrosti, ki je preoblikovan iz časa in poti, ki je bila potrebna za novo podobo. Modrostna za vse, ali pa le za tiste, ki si to zaslužijo.